Ko ti enostavno “zagusti”…

Če se kdo mogoče sprašuje, kje se potepam v teh dneh, ko že nekaj dni nisem nič objavila, sem se (spet) lotila svoje magistrske in tokrat z resnim namenom, da jo dokončam. Zaenkrat gre še kar po načrtu in teoretični del je spisan, sedaj pa me čaka “le” še dokazovanje mojih hipotez in za to potrebujem še nekaj časa. Ampak bo pa hudo dobra magistrska, ko bo fertig

V tem vmesnem času se je nabralo kar nekaj materiala tudi za ta blog, ampak prioritete so pač nekoliko drugačne. A le brez skrbi, se bom zagotovo vrnila na stara pota in začela spet razgabljati o vsem mogočem, da se bo kar kadilo. Le še za nekaj potrpežljivosti prosim

Spet je čas za letne razgovore

V februarju so se pri nas v podjetju zopet zvrstili letni razgovori. Tokrat sem lahko prvič dejansko ocenila, kaj to pravzaprav pomeni, kajti lani sem imela prvi tak konkretni razgovor in po enem letu je bilo zelo enostavno preveriti, kaj od dogovorjenega ali bolje razgovorjenega se je tudi uresničilo Po pravici povedano, prav veliko se ni, razlogi pa so tako objektivni (reorganizacija, projekti so bili črtani s seznama ipd.) kot subjektivni, pri čemer mislim predvsem svojo premilo nravo, ko bi verjetno za nekatere stvari morala bolj težiti.

Letos so letni razgovori potekali v bolj pesimističnem duhu. Recesija je doletela tudi naše podjetje in vodstvo se je odločilo minimizirati stroške. Do nadaljnjega velja tudi zamrznitev plač. In seveda so se tudi pričakovanja glede letnih razgovorov, katerih pomemben del predstavlja tudi dogovor o ciljih (projektih), izobraževanju, razvoju kompetenc ipd. podobno zmanjšala. 

Jaz sem k svojemu razgovoru že tako ali tako pristopila relativno rezervirano, kajti glede na lanskoletno izkušnjo sem se zavedala, da razen tega, “da se malo spucaš” in dogovoriš o okvirnem letnem planu dela, prav veliko koristi res ni. A ko ima človek nizka pričakovanja, je lahko potemtakem lahko zelo hitro zadovoljen z izkupičkom. Ne bom se spuščala v detajle, ampak četudi je tista pola papirja, ki služi kot zapisnik o letnem razgovoru, letos bila relativno skromno popisana, sem bolj zadovoljna kot lani. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem v enem letu morda malo manj naivna glede teh stvari. Je pa kriza zagotovo tudi čas, ko lahko do izraza pride naša iznajdljivost in samoiniciativnost. In to se v teh časih res ceni.

V splošnem se strinjam s Sašo, ki pravi, da je pomen letnih razgovorov (vsaj tako je mislila včasih, mogoče je sedaj že drugače) prenapihnjen in da bi to moral biti kontinuiran proces, ne da se čaka na en točno določen dan v letu, ko pokritiziraš, popljuvaš, pohvališ ali karkoli že posameznik počne na letnem razgovoru, vse tisto, kar se je zgodilo od prvega do zadnjega dne v letu, v tem obdobju pa sam pri sebi kuhaš neko užaljenost, razočaranje, nezadovoljstvo ipd. Saj ima Saša prav, te stvari bi moral dober manager reševati sproti in temu tudi nameniti določen del pozornosti. Ampak vseeno se mi zdi, da je kul, da obstaja tudi en tak “poseben” sestanek, ki se mu pa reče letni razgovor. Če ne drugega, se vsi nekoliko bolj pripravimo k temu, da razmišljamo, kaj želimo, si ustvarimo svojo vizijo in izpostavimo tudi tiste stvari, o katerih morda včasih modro molčimo. To je trenutek, ko se vsak vpraša, zakaj sploh dela to, kar dela. In to je zagotovo dobro storiti vsaj enkrat na leto

Kako se zabavati, ko zboliš?

V začetku prejšnjega tedna je virus obiskal tudi mene. Če sem zjutraj še veselo “skakala” po pisarni, sem po kosilu še upala, da le ni nič hujšega in odbrzela na badminton, a po nekaj zamahih oddrvela domov in noč preživela z mojo novo najboljšo prijateljico WC školjko. Koliko objemov sva si podelili… marsikateri fanti bi bil ljubosumen zaradi pozornosti, ki sem ji jo namenila

In trajala je ta bolezen nekaj dni in šele včeraj sem se končno zbudila z nekoliko več energije in bila sposobna več ur skupaj preživeti stoje na nogah.

Kakorkoli že, nobena bolezen ni prijetna, a take, ki me dobesedno položijo v horizontalo, pa res sovražim. Takrat ne morem nič… Jem ne, brati ne morem, spim, a tudi ne 24 ur, in tako sem vsa nesrečna in polomljena tam na kavču, medtem ko buljim v TV ekran in obujam spomine na mlada leta – Beverly Hills 90210

Ko je človek bolan, ga navadno obiščejo prijatelji, mu prinesejo nekaj kurje župce in ga malo razvedrijo, a to pač ne takrat, ko imaš nadležen nalezljiv virus, ki naj bi letos pokosil že mnogo ljudi. Pa sja to razumemo, a ne?

In tako dnevi tečejo in upaš, da boš čim prej okreval in končno tudi ti uspel oditi na travnik ter nabrati prvih zvončkov za pomladanski pušeljček

Rožnik

Včeraj sem se po kosilu odpravila na Rožnik. In ugotovila, da je to, tako kot Šmarna gora, izletniška točka, ki se ji je ob nedeljskih sončnih popoldnevih bolje izogniti.

Poti na Rožnik vodi nešteto mnogo in četudi sledi smerokazom, se lahko človek kaj hitro izgubi oziroma namesto na vrh pride na mesto, kjer je štartal svoj mali pohod. Zato predlagam, da sledite množici ljudi, ki se kot v procesiji vali v isto smer in verjetnost, da boste prišli do cerkve, je največja.

Rožnik je sicer fajn, ker ni strm, poti so prodnate, tako da se nanj lahko povzpnemo tudi po deževnih dneh, saj blata skoraj ni. Po drugi strani pa se ravno premigali ne boste, razen če se odločite za trimčkanje.

Sem pa opazila na nekem predelu, da so na drevesa namestili neke lesene “odrčke” ali karkoli že to je. Če kdo ve, mi lahko prosim razloži, čemu naj bi to služilo? Ali je to pač umetnost in nima neke uporabne vrednosti?

Še nasvet za poletje – obvezno se pošpricajte z razpršilom proti klopom.

Torej, Rožnik je ena od možnosti za nedeljski sprehod po (pre)obilnem kosilu, ampak mislim, da je še veliko lepših in nekoliko manj obljudenih izletov.

Praznično zatišje ;)

Do ponedeljka bo blog v mirovanju, kajti za današnji praznik sem si podarila tečaj snowboardanja in jo ta vikend zato popiham v Kranjsko Goro, kjer se nadejam, da mi uspe zvoziti 3m brez padca Potem pa s polno paro, ki jo prinašajo zrelejša leta, naprej!

P.S. Vsem, ki ste mi že pa tistim, ki mi še boste voščili (ja ja, tole je tudi namig ), hvala za lepe želje. In vsi tisti mlajši, pomnite, da me boste ujeli prej, kot bi si želeli