Dober šef

Preden jo mahnem na popoldanski izlet, sem se odločila, da napišem še krajši post o šefih. V svoji ne ravno dolgi karieri sem spoznala že kar nekaj meni nadrejenih oseb, kar mi je dalo dovolj izkušenj, da sem lahko izoblikovala mnenje, kaj meni pomeni biti dober šef. Ugotovila sem, da do neke mere vedenje šefa do svojih podrejenih zavisi od same kulture v organizaciji, čeprav so na prvem mestu seveda še vedno osebnostne lastnosti. Organizacijska kultura po mojem mnenju namreč predstavlja neke določene okvirje, ki določajo neka osnovna pravila ali pa vsaj pričakovanja do šefa, kako naj ravna s svojimi zaposlenimi. Zagotovo pa je najbolj pomembna tista fleksibilnost šefa, da znotraj teh okvirjev (ki naj bi jih vsak zaposleni pravzaprav poznal, preden se sploh odloči za delo v določeni organizacij) deluje na način, da so njegovi podrejeni zadovoljni in hkrati prispevajo k razvoju organizacije.

Najprej bom z vami podelila svojo izkušnjo, ko je bil moj šef pravo nasprotje tistega, kar bi od njega človek pričakoval. Prvič, imel je zelo pomanjkljivo znanje za področje dela, ki ga je pokrival. To ga je v marsikateri situaciji delalo negotovega in neodločnega, zaradi česar smo po mojem mnenju kot organizacija izpadli kot zelo “lahek plen” oziroma nas niso jemali pretirano resno. To pomanjkanje znanja je bil verjetno tudi razlog za njegovo drugo lastnost, ki me je motila, to je, da ni “imel jajc”. Namesto da bi delal v interesu organizacije in svojih zaposlenih, se je povsem pokoril drugim in se obračal sicer zelo po vetru, misleč, da bo imel od tega nekoč (večjo) korist. A seveda nas niso “piiiiiiiii” 5%:-). Naslednja napaka, ki je bila mogoče še najhujša na mojem seznamu, je pomanjkanje vizije oziroma strategije, v katero smer in kako naj bi se podjetje oziroma naš oddelek razvijala. Ko me je nekega dne vprašal, češ, kaj naj dela, sem ga presenečeno pogledala in mu enostavno razložila, da če on ne ve, kaj naj dela, kako naj jaz. V svoji glavi sem sicer imela kar nekaj idej, ampak mi je dal prej že nekajkrat vedeti, da moje ideje pač ne štejejo, ker so mogoče preveč “radikalne” in morda ne bodo všeč tistim, ki se jim moramo prilagajati. Poleg teh lastnosti, ki so vplivale predvsem na razvoj podetja in seveda posredno na zadovoljstvo nas zaposlenih, pa so bile tudi njegove sposobnosti komuniciraja s svojimi podrejenimi relativno omejene. Sicer je bil vedno zelo prijazen, a kot sem že omenila, jasno je dal vedeti, da je šef in da so naši predlogi pač nepomembni oziroma nam ni zaupal. V takem okolju pa se kmalu začneš spraševati, čemu sploh biti kreativen. Poleg tega je bil eden tistih, ki so bili prepričani, da je treba delati osem ur, četudi dela ni (kdo je kriv za to, sem tudi že povedala:-). Zdaj se verjetno sprašujete, kaj je bilo sploh dobrega v njegovem šefovskem obnašanju…ja, to da je on šef, je znal dobro poudarit:-). Neee, malo pretiravam, imel je tudi svetle trenutke in v resnici je zelo dober človek, a po mojem mnenju ne najboljša izbira za to delovno mesto.

In če sedaj spregovorim še o nekom, ki ima po mojem mnenju zelo veliko lastnosti, ki jih jaz zelo cenim pri svojem nadrejenem. Kot prvo naj izpostavim njegove komunikacijske sposobnosti. Čeprav ta šef sedi v svoji pisarni, si redno vzame nekaj časa, da obišče vse svoje neposredne podrejene in jih povpraša, kako so, kaj se dogaja in če imajo kakšne težave pri delu. Včasih je to pet minut, včasih več, ampak na ta način človek dobi občutek, da mu ni vseeno oziroma da nisi le nek podrejeni ampak bolj njemu enak. Poleg tega  ima s tem pregled nad delom in nas tudi lahko bolje usmerja oziroma ve, kako k vsakemu izmed  nas pristopiti na najbolj učinkovit način. Nadalje je zelo podkovan z znanjem oziroma res zelo dobro ve, kaj se dogaja, ve, kje se nahajajo podatki, ve, kako narediti določene analize ipd. Veliko bere in se izobražuje in to znanje prenaša tudi na nas njegove podrejene. Ceni znanje in ve, da je pomembno za razvoj vsakega posameznika, zato tudi spodbuja nas, da se izobražujemo. V tem smislu je tudi naš mentor in to mislim, da je zelo dober način, da iz nas izvleče tisto najboljše. Potem zelo cenim njegov fer odnos. Če ima idejo, je nikoli ne želi enostransko uveljaviti, marveč nas povpraša za mnenje in podobno tudi on prisluhne našim idejam ter predlogom. Nikoli ni odločen “da” ali “ne”, temveč vedno vpraša tudi zakaj. S tem nas prisili k razmišljanju preko nekih okvirjev in k večji ustvarjalnosti. Kar sem opazila, je tudi to, da marsikdo od mojih kolegov včasih z vesljem naredi tudi stvari, ki se od njega sploh ne pričakujejo, ampak ker dobiš občutek, da so vsa ta ekstra dejanja  tudi opažena, v teh stvareh uživaš. Dober šef pohvali, če graja, pa graja upravičeno.

To je moj vidik na to, kaj pomeni biti dober oziroma slab šef. Seveda nihče ni popoln in razumljivo nihče nima le dobrih lastnosti ali pa samo slabih. Ljudje smo si tudi različni, kaj pričakujemo od svojega nadrejenega. Nekaterim povsem ustreza, če jim se naloge le delegira, nekateri si želijo večje sodelovanje. A šef mora to vedeti in zato je mogoče še najpomebneje, da svoje podrejene dobro pozna s tega vidika, kakšni delovni pogoji mu najbolj ustrezajo. Nekateri tega pač ne znajo. Zato hočem v tem postu zgolj poudariti, da vsak pač ni primeren za šefovsko funkcijo.