Memory almost full

To je, če se ne motim, zadnji album Paul-a McCartney-ja. Pa nisem kak velik fan njegove glasbe, a ogledala sem si prispevek o njegovem koncertu v Parizu, kjer je razložil, da je navdih za tak naslov albuma dobil z uporabo svojega mobilnega telefona, saj se mu neredko zgodi, da se mu na display-u oziroma ekrančku po naše (ali obstaja kak drug, boljši prevod?) izpiše omenjeni stavek. Dejal je, da je današnji svet poln informacij in ne glede na našo starost, je naš spomin hitro poln oziroma prepoln ter da je nujno, da si iz glave “zbrišemo” določene spomine oziroma na stvari gledamo bolj selektivno.

Hmmm… pa poglejmo… vedno sem mislila, da je moj spomin neomejenih razsežnosti, mar vi ne? Se strinjam, da nas dandanes “bombardirajo” z raznoraznimi informacijami, ampak ne verjamem, da nam bo nekega dne naša glava kar zablokirala, češ, da je polna in da ni prostora za nov spomin, če lahko tako rečem. (Pa pustimo tukaj pri miru vse tiste teorije o spominu in kako deluje, bom tokrat razmišljala čisto laično.)

Torej, recimo, da Paul-ova teorija drži in bi potemtakem morali za nov spomin žrtvovati enega od starih. Težka odločitev? Prav gotovo! No, vsaj zame. Res je, da se vsake toliko časa spomnim kakšne na prvi pogled nepomembne stvari, na kak povsem neposeben dogodek. A hkrati verjamem, da se vsake posamezne stvari spomnim z določenim razlogom in nikakor se ne bi mogla sprijazniti, da bi morala katerega izmed teh spominov zavreči za novega, za katerega pravzaprav še ne vem, če mi bo enako pomemben spomin kot tisti, ki bo romal v koš.

Po drugi strani pa se včasih sprašujem, zakaj se določenih stvari ne morem spomniti… Mar so to tisti spomini, ki so mi “padli” iz glave?

Ja, ko bi le naše glave delovale podobno kot fotoaparati ali računalniki in bi si lahko spomine “zapekli” na CDje ali prenesli na USB ključek , potem bi se celo mogoče strinjala s Paul-om. Do takrat pa …