Dan spomina na mrtve ali dan razkazovanja?

V teh dneh se ob štetju denarja zagotovo najbolj nasmiha cvetličarjem ter svečarjem, no, tudi našim največjim trgovcem pregorevajo blagajne, tako kot pred vsakimi prazniki. A o njih kdaj drugič, kot tudi o mojem nerazumevanju ljudi, kako da imajo v predprazničnem obdobju očitno vedno povsem izpraznjen hladilnik… ;) .

Kakorkoli že, po radiu sem zasledila, da cvetličarji v teh dneh zaslužijo lahko celo več kot v preostalih dneh leta. Tole se mi sliši sicer nekoliko pretirano, a prav daleč od resnice najbrž le ni, sploh če imam v mislih tiste manjše lokalne cvetličarje. Res se mi zdi noro, kako ljudje za 1. novembra zapravljamo res velike vsote denarja za šopke, ikebane, vence in seveda sveče. A to je po mojem mnenju v naši slovenski krvi že od nekdaj. Tako smo navajeni, tako so nas navadili…

Pri nas redno obiskujemo grob in vsak teden prižgemo svečo, poleti res morda redkeje oziroma navadno svečo nadomesti tista “električna”, ker v vročini navadna sveča ne pogori do konca. Podobno se trudimo tudi z rožami. A zdi se, da ves ta naš trud oziroma ljubezen do pokojnih nekako zbledi ob teh praznikih, kajti vsesplošno se pričakuje, da na Dan vseh svetih pa mora biti “pušeljc” bolj velik, bolj drag in predvsem bolj “spešl” (Vsaj tako je na vasi, morda je v mestih drugače, ne vem.) Hočem povedati, da se je nujno treba potruditi, če želimo, da tiste vaške raglje o nas širijo pozitivne novice, drugače lahko hitro slišimo “tud’ tolk’ ni, da bi možu kupila lep šopek rož” in podobne variante. No, pri nas se na te govorice ne oziramo (pre)več, ker verjamemo, da je lepša gesta, če svojim najbližjim v spomin prižgemo svečo večkrat na leto in ne le enkrat. A hkrati priznam, da je na ta dan tudi naš šopek nekoliko drugačen od preostalih, predvsem pa dražji , še vedno pa izven tiste “top konkurence” , ob kateri mi zastaja dih, ko se zvečer sprehodim po pokopališču.

No, ko smo že pri “kazanju, kdo ima več”, naj omenim še “tekmovanje” v najlepši opravi. Spominjam se, da je bilo vsaj včasih to zelo pomembno, kot tudi sam prihod na pokopališče, kjer so se že zbirali ljudje in čakali na župnikov prihod. Danes je pravzaprav skoraj vseeno, kako si oblečen, a ljudje še vedno ”govorijo” .

Se torej tudi vam kdaj zazdi, da pretiravamo s krašenjem grobov na ta praznik? Kot da bi se z večjo in dražjo ikebano želeli odkupiti svojim najdražjim, ker smo jih med letom malo zanemarjali, mogoče pa nas bodo zaradi več prižganih sveč manj strašili in nam celo priskočili na pomoč?

Hmmm… še to pojasnilo… pisala sem o krašenju grobov, kjer so pokopani naši najbližji. Mojim daljnim sorodnikom tudi jaz svečo prižgem le na ta praznik in morda še ob kaki njihovi obletnici, drugače pa ne.