Letni razgovor zaposlenega 1.del

O tem je pisala že Saša, a moj pogled na to je nekoliko drugačen. 

Jutri me čaka moj letošnji letni razgovor, kako se bo izšlo, pa poročam jutri (zato dva dela) To je moj tretji letni razgovor, pri čemer je bil prvi dejansko neuraden, saj sem takrat v podjetju delala še kot študent (z obljubljeno redno zaposlitvijo). Še vedno sem zaposlena v istem podjetju, svoj tretji razgovor pa bom imela že s tretjim sodelavcem, no nadrejenim. Prvi je bil z vodjo mojega oddelka, lani je bil moj neposredni nadrejeni kolega, ki je vodil večjo skupino ljudi pa so zraven “zrinili” še mene Potem je bilo spet nekaj organizacijskih sprememb in od jeseni imam novega šefa. Ja, res je, pri nas se te formalne rošade kar naprej dogajajo, edina stalnica je vodja oddelka, le vmesni členi se malo menjajo (aja, pa še te vse poznam, ker so moji kolegi v oddelku ). Priznam, da mene to niti ne moti tako zelo, opažam pa, da imajo nekateri več težav s to “negotovostjo”, komu boš neposredno poročal čez pol leta. Je pa tako, da se vodja oddelka nekako vedno “vmeša” v te letne razgovore, ker želi preverjati zadovoljstvo svojih podrejenih in s tem uspešnost ali pa priljubljenost svojih vmesnih šefov. No morda ima še kak drug razlog, a o tem lahko le ugibam.

Meni je to sicer malce hecno, da imam letni razgovor z nekom, ki pa konec koncev nima nobene prave moči, saj bo dokončno odločitev sprejel vodja oddelka. Pred enim tednom me je tako vodja oddelka polkical k sebi in me malo povprašal, kako sem kaj zadovoljna, kakšne so moje želje za prihodnje, mi na kratko predstavil njegove želje… Pogovor je tekel zelo tekoče in jaz res nimam težav, da jasno povem, kaj me moti, kaj bi spremenila oziroma s čim se ne strinjam. Seveda, vsi moji stavki so nekoliko bolj diplomatski, vsekakor je drugače ko o službi potožim svojim prijateljem No, dan za mojim pogovorom, je vodja imel debato na temo “Valentina” z mojim neposrednim nadrejenim in ga najbrž “napumpal”, kaj mi mora povedati, kaj mi lahko dovoli, kje so meje ipd. Me prav zanima, kako sta uskladila “svoji zgodbi”

Kar me tudi nekoliko moti pri naših razgovorih, je ravno ta nestalnost oziroma da tisto, kar se zmeniš, ne drži. Razumem, da se spremeni strategija, ampak ali ne bi bilo potem fer imeti ponoven razgovor? Res je, tudi sama bi se lahko “zbunila” in ga sklicala, a bodimo realni, kljub temu da naj bi vsakdo imel pravico kadarkoli sklicati sestanek s šefom, bi le-ta izpadel bolj čudak kot pa nekdo razumen In potem se vsi čudijo, zakaj prihaja do “obrekovanja” za šefovim hrbtom?!?

Kljub temu še vedno verjamem v pozitivnost letnih razgovorov. Ravno zato, ker marsikdo nima “jajc”, da bi sproti pojamral šefu, zato ker smo narod, ki radi potrpimo, češ, bo že bolje, in ker je že samo pričakovanje ob letnem razgovoru tako, da lahko bolj “odprto” razpravljamo.

Huh, zdaj pa moram preleteti našo predlogo (približno 10 strani nekih vprašanj in tabelic), da bom jutri pripravljena na “pogajanja”