Let’s do it Russian way!

Prejšnji teden sem po službeni plati obiskala Moskvo, kjer ima podjetje, v katerem sem zaposlena, tudi svojo izpostavo. Ruski trg je eden največjih in tudi najhitreje rastočih ter kot tak tudi eden najbolj zanimivih s poslovnega vidika. Negovanje dobrih poslovnih odnosov je zato zelo pomembno. Tudi osebno pa je Moskva je eno tistih mest, ki je bilo od nekdaj na seznamu mojih turističnih želja, a nekako (tudi zaradi dejstva, da je to najdražje mesto na svetu) nikoli ni prišlo na vrsto. Tokrat pa se mi je “nasmehnila sreča” in imela sem priložnost pobliže spoznati mesto, ki je po prvih vtisih polno nasprotij, ob sprehodih po ulicah se ti poraja nešteto vprašanj, zakaj, kdo, kako… A odgovor je po mnenju mojih ruskih kolegov preprost – it’s the Russian way !

Na službenih potovanjih so turistični ogledi bolj izjema kot pravilo, a tokrat smo imeli presenetljivo veliko časa tudi za tovrstne užitke. Četudi so nam ruski kolegi predhodno potrdili agendo, smo tik pred začetkom sestanka bili obveščeni, da so jo spremenili ter predvsem skrajšali, češ da so (pre)dolge debate nepotrebne ter da vedo, da smo aktivni in konkretni poslovneži Poleg tega so želeli nekaj časa več za to, da nam izkažejo svoje res pohvale vredno gostoljubje in nam razkažejo Moskvo ter nas bolje seznanijo z tudi rusko kulturo in njihovim načinom razmišljanja oziroma dela. Po pravici povedano, sem bila nad temi spremembami zelo navdušena, kajti sama se zelo nagibam k temu, da so sestanki kratki in jedrnati ter ne preveč razvlečeni, seveda pa me je privlačila tudi zamisel o sproščenem pohajkovanju po prestolnici Rusije. 

Če se vseeno najprej osredotočim na “doing business in Russia”, naj povem, da so ruski kolegi neverjetno kompetentni, razgledani in dobri v svojem poslu. S samozavestjo lahko trdim, da to, kar počnem, delam zelo dobro, a ko ti nasproti stoji nekdo od mojih kolegov z Vzhoda, priznam, da v to nisem več tako prepričana. Malo v hecu, pa vendar so me njihovo razmišljanje in ideje tako navdušile ter mi pokazale, da je še veliko neraziskanega na mojem področju oziroma da, to kar mi mislimo, da je najbolje, sploh ni nujno tako zelo dobro in optimalno. Moji nadrejeni se s tem verjetno ne bi povsem stinjali in res je, da je treba vse skupaj oceniti z bolj objektivnega vidika, a vsekakor velja začeti gledati širše.

Rusi so samozadostni, bi lahko rekla. In iznajdljivi. Medtem ko nekateri vlagajo milijone evrov v neke kompleksne rešitve, oni prisegajo na preprostost, a celovitost. Včasih zaobidejo standardna pravila, ker je pot krajša in rezultat hitrejši, nemalokrat tudi boljši. Seveda je to po navadi v navzkrižju z interesi podjetja kot globalnega igralca, ki ima jasno opredeljene odgovornosti in cilje, češ, da povsod se pa res ne smejo vtikati. S tem se načeloma strinjam, a zakaj jim ne bi vsaj prisluhnili?

Zanimiva ugotovitev vsaj zame je bila tudi ta, da bolj kot rezultati (npr. finančni kazalniki), jih zanimajo aktivnosti. Govorim v smislu napovedovanja rasti trga, doseganja prihodkov itd. Zanje je to le pokazatelj uspešne oziroma neuspešne strategije in dela v ptreteklosti. Na kazalnike gledajo kot neko usmeritev, s samimi ciframi se manj obremenjujejo. Medtem ko pri nas vedno iščemo številke in manj to, kako jih bomo dosegli.

Kaj pa življenje? Moskva je draga, četudi sama tega nisem ravno občutila. Nekaj evrov sem zapravila za spominke, za ostalo je bilo pravzaprav poskrbljeno (hotel, prehrana, prevoz). Tudi McDonald’s, kjer sva se s kolegom okrepčala neko popoldne, ni bil toliko dražji, kot bi pričakovala glede na vse govorice. A kot rečeno, nisem zašla v shopping centre ali celo kake butike, saj za to ni bilo časa.

Rusi so pač videti Rusi, nekoliko bledolični, pri gospodičnah je v modi fru fru frizura, pri moških VoKuHiLa (Vorne Kurz Hinten Lang) nekako v slogu letošnjega zmagovalca Dime Bilana. Mogoče sem pričakovala, da bom srečala več tistih dolgonogih Rusinj, ki konkurirajo še bolj razvpitim Ukrajinkam, a verjetno se te gibajo v zame (pre)visokih krogih. Le pred nekaterimi bolj fensi restavracijami si lahko opazil “zgloncane” črne “makine” s šoferjem in bodyguardom v temnih oblekah. Drugače mislim, da “navadni ljudje” avtomobilov ne perejo in čakajo na dež. Avtomobilov je nasploh ogromno, na novega se naj bi čakalo več kot tri mesece, ker je tako povpraševanje, razen, če si pripravljen plačati “dodatek” , kot mi je razložil moj ruski kolega. Zastoji so tako nekaj vsakdanjega, na štiripasovnicah pa je vzporedno moč stlačiti tudi šest ali več avtomobilov. Se pa nasprotno od nas ruski vozniki ne razburjajo, ko v zamašku vsakih sto metrov crkne ali zakuha kaka stara lada. Pač, smola. Je pa (tudi) od avtomobilskega prometa zrak kar zelo onesnažen.

Najbolj šokanten pa je verjetno pogled na nekatere “obrtnike” ali pa so to celo javni uslužbenci, ki svoje delo opravljajo verjetno le zato, da niso del statistike brezposelnih, četudi je njihova dejavnost res nepotrebna. Tako v fotoavtomatu neka starejša gospa poskrbi, da se pravilno usedeš in pogledaš v kamero, druga iz kabine opazuje ljudi na tekočih stopnicah, kako se vozijo proti spodnji postaji metroja, treja oddaja javni wc (dixi) ipd. Kako dolgo bo tak sistem zdržal ne vem, je pa kar nekoliko grozno opazovati te ljudi, ki se trudijo zaslužiti tisih nekaj malo rubljev, delo pa je vse prej kot vznemirljivo.

Moskva je vsekakor mesto vredno obiska, a če vas zanimajo kulturne znamenitosti, potem naj bi bila boljša izbira St. Petersburg. Moskva je Rdeči trg in Kremelj.